ZGODOVINA KANALSKE ODBOJKE

Odbojko si je izmislil leta 1895 profesor Morgan v zvezni državi Massachussets v ZDA. Slovenijo je osvojila leta 1926. Leta 1947 je bila ustanovljena Mednarodna odbojkarska federacija FIVB.

Kanalci so leta 1945 spadali v tedanjo cono »B« in nekega dne ugledali na »Placu« v Kanalu zaustavljene ameriške vojaške konvoje, ki so čakali, da so angloameriški vojaki odigrali nenavadno igro z žogo - odbojkarsko tekmo. Mrežo so napeli kar preko ulice (med Čefarinovo - prometni znak in Oštirčevo hišo - drevo). Kanalce je nova igra očitno očarala.

Malo kasneje je na »Korpi« (sedanji Čargovi ulici), kjer so bila ameriška teniška igrišča, mladi Ivan Lenardič »sunil« tenis mrežo in jo skril.

Henrik Ipavec je bil leta 1946 vodja izven šolske športne dejavnosti v Kanalu. Organiziral je dva plesa in z izkupičkom nakupil športne rekvizite: rdeče-bele nogometne drese, žoge, …

Nogometne drese so uporabili na nekaj tekmah v Rodežu. Odrezali so dresom dolge rokave in postali so prvi rdeče beli dresi nove športne panoge v Kanalu - kanalske odbojke. Dotlej so Kanalci poznali le nogomet, ki so ga igrali že predvojno na Pečnom pod Murovcem. Novembra 1946 je Ipavec obiskoval športni seminar na Taboru v Ljubljani in si pridobil trenerske izkušnje.

Krajevni odbor je odstopil zemljišče pod železniško postajo za športno dejavnost. Spomladi leta 1947 so z udarniško akcijo deklet in fantov mladinske organizacije v Kanalu, zgradili odbojkarsko igrišče. Štefan Karnel in Ipavec sta izdelala drogova za mrežo. Nanju so napeli ukradeno ameriško tenis mrežo - Lenardičevo.

V Fizkulturnem društvu (leta 1948 se je preimenovalo v telovadno društvo in leta 1952 v telesno-vzgojno društvo Partizan) so sestavili prvo kanalsko ekipo: Henrik Ipavec, Ogrinc, Ernest Lupinc, Janko Čefarin, Anton Nanut, Jože Lazar in Anton Čargo. Seveda so bile formirane tudi mladinske in pionirske ekipe. Sleherni športni navdušenec je želel igrati. Odbojka je dobesedno obnorela Kanalce.

Tovarna cementa v Anhovem jim je posodila prvo pravo odbojkarsko mrežo. Treninge so imeli poleti vsak dan po kopanju v Soči. Merili so se med sabo in iskali najboljšo prvo postavo. Pri organizaciji je pomagal Emil Hvalica. Fizkulturno društvo se preimenuje v Telovadno društvo.

Prvi ognjeni krst so doživeli pomladi 1948 v Tolminu z ekipo Dijaškega doma Tolmin, ki jo je vodil Lučko Paravan, sicer tudi sam Kanalec - obenem je bil tudi sodnik. Bili so poraženi z 2:0, a to jim je dalo še večji zanos. Povratno srečanje je bilo 27. aprila 1949. Tokrat so v Tolminu izgubili tesno z 2:1. Tretjo tekmo so odigrali na športnem dnevu tovarne v Anhovem. Igrali so z ekipo TSŠ iz Zagreba in spet tesno izgubili z 2:1.

Da bi se tehnično okrepili, so organizirali kanalske turnirje: Kanal-sever, Kanal-jug,Kanal-center, Gorenja vas in Morsko. Na dvokrožnem tekmovanju je prevladovala ekipa Gorenje vasi.

Tako pripravljeni so sestavili elitno ekipo za spopad 13. avgusta 1950 v Šempetru na okrajnem prvenstvu. Novo ekipo so tvorili: Zoran Zorzut, Jože Lazar, Anton Čargo, Emil Hvalica, Janko Čefarin, Anton Nanut, Anton Stanič in Bogdan Debenjak. Vendar Kanal ni dobil vabila in ni nastopil. Okrajni prvak je bil Doblar in 24. avgusta 1950 so Kanalci gostovali pri njih. Kanalci so okrajne prvake premagali kar s 3:0 (15:8, 15:9, 15:10). Rojena je bila nova velika odbojkarska ekipa na goriškem. Na povratnem srečanju v Kanalu pa so Kanalci dokazali, da so v vzponu, saj so zmagali s 3:0 (15:7, 15:6, 15:9).

Sledile so številne tekme z dijaškimi ekipami iz vse Jugoslavije; Crvena zvezda, Partizan, ... Tedaj so prihajali na prakso v tovarno v Anhovem in v Soške elektrarne. Septembra 1951 so Kanalci vzorno organizirali sektorsko prvenstvo v Kanalu. Po predtekmovanjih so TD Kanal v finalu premagali TD Solkan s 3:1. Na conskem prvenstvu v Narodnem domu v Ljubljani, kjer sta nastopali primorski ekipi Kobarid (mladinci) in Kanal (člani) v sestavi; Zoran Zorzut, Anton Čargo, Darko Garlatti, Emil Hvalica, Jože Lazar in Jelko Jerončič.Izgubili so s Kropo z 2:1. Telovadno društvo se preimenuje v Telesnovzgojno društvo PARTIZAN (TVD PARTIZAN). Pokazalo se je, da Kanal nima telovadnice in zimski meseci so slabo vplivali na pripravljenost ekipe. Ob odkritju spomenika skladatelju Volariču v Kobaridu 5. oktobra 1952 so Kanalci izgubili s Kobaridom. Finančne posle kluba je prevzel Aldo Lavrenčič. Leta 1954 je na pobudo Emila Hvalice občinski odbor razpisalT ekmovanje v odbojki za prehodni pokal občine. Prvič so uporabili trenerjaza pripravo na tekme. Treninge je disciplinirano vodil Anton Čargo. Prvi naslov je osvojila ekipa Kobarida. Podoben turnir je bil ob občinskem prazniku 4. septembra 1955. Nastopilo je še več ekip. Tokrat je zmagala ekipa Kanala; Zoran Zorzut, Emil Hvalica, Anton Čargo, Jelko Jerončič, Jože Nanut, Niko Čargo in Anton Čargo. Dvodnevni turnir, ki so ga organizirali TVD Partizan Kanal, aktiv LMS (sekretar Lučko Paravan) in taborniki Roda Bistre Soče Kanal (prenočevali so v šotorih) 18. in 19. avgusta 1956 je gostil deset ekip: Nova Gorica, Tolmin, Bovec, Kobarid, Šempas, Miren, Renče, Prvačina, Kanal I in Kanal II. Zmagal je Kanal I.

Že 5. septembra 1956 so se srečali Kanalci z ekipo Narodne Banke iz Ljubljane na športnem dnevu tovarne v Anhovem ob otvoritvi nogometnega igrišča v Rodežu in zmagali s tesnim rezultatom s 3:2.

Leta 1956 so se Kanalci želeli uvrstitve v II. slovensko ligo, a so imeli denarne težave. Zato pa so mladinci naslednje leto zmagali na tekmovanju Zleta mladosti v Ljubljani. Sledilo je še prvo mesto na IV. turnirju za pokal občine. Udeležba je bila rekordna. Na tem turnirju so sodelovali že tudi novi člani ekipe: Rado Jerončič in Cvetko Zelinšček. Leta 1957 so mladinci nastopili v B skupini mladinskega republiškega prvenstva in tesno izgubili z Ilirsko Bistrico. Na povratnem srečanju v Ilirski Bistrici pa so kanalski mladinci zmagali z 1:3. Vse do tega časa sta se za severnoprimorski prestiž potegovala Kanal in Kobarid.

Leta 1958 sta obiskala Kanal Bruno Thaler in Miloš Kosec. Z Emilom Hvalico so ugotavljali, če bi ekipa Kanala lahko nastopala v II. slovenski ligi. Na skupščini odbojkarske zveze Slovenije so imeli pomisleke glede oddaljenosti. Takratni kapetan državne reprezentance pa je dejal: od Kanala do Maribora je prav tako daleč, kot od Maribora do Kanala in Kanal je postal novi član II. slovenske lige.

Tega leta 1958 in še 1959 so še nastopili na okrajnem prvenstvu in obakrat zmagali v finalu proti Kobaridu. Zadnjič je Kanal nastopil na okrajnem prvenstvu v Dobravljah 14. aprila 1959 in v finalu premagal Kobarid s 3:1.

Sočasno z vstopom v višji rang tekmovanja je bil 17. maja 1959 v Anhovem ustanovni občni zbor Primorske odbojkarske zveze. Prvi predsednik je postal Zoran Zorzut. Priprave za nastop v II. slovenski ligi je vodil Anton Čargo - prvi trener Kanala. Slačilnic ni bilo. Garderobo in osebne predmete igralcev so hranili mladi oboževalci kanalskih igralcev. Tuš kabina pa je bila bistra Soča. Vsa ta leta si je tekme ogledovalo tudi preko sto bučnih in celo fanatičnih gledalcev vseh starosti. Posebnost so bile tudi stare »nune«, ki so se po maši ob zadnjih setih ustavile ob igrišču in z vzdihi bodrile svoje vnuke. Prvo leto jim je uspelo zasesti 2. mesto v II. slovenski ligi. To je pomenilo sodelovanje na kvalifikacijah za I. slovensko ligo. Zaradi uspehov je bila zaupana Kanalu organizacija Pokalnega prvenstva LRS - 1959. Kanal je preraščal v odbojkarsko središče. Zavihali so rokave in na udarniški način zgradili dve igrišči. Seveda Kanal tokrat ni mogel blesteti v družbi najboljših slovenskih klubov (Ljubljana, Novo Mesto, Branik Maribor, Kropa). Pričakali so kvalifikacije 10. oktobra 1959 v Kamniku za vstop v I.slovensko ligo. Spopadle so se ekipe Kamnika, Izole, Grafičarja - Ljubljana in Kanala. Kanal je začel prvo tekmo s Kamnikom in po delnem rezultatu 2:2 je Kamnik v petem setu vodil s 14:2. Sledil je silovit preobrat, ki so ga povzročili fanatično zagrizeni Kanalci in set dobili s 14:16 ter tako dobilit ekmo s 2:3. Potem je bilo laže, saj so s samozavestjo opravili še z ostalimi konkurenti in Kanal se je sanjsko znašel v prestižni I. slovenski odbojkarski ligi. Na železniški postaji je ekipo pričakala nepopisna množica s »anhovsko pleh muziko«. Veselja ni bilo ne konca ne kraja. Igralce so z železniške postaje na ramenih prenesli v staromestno jedro »na plac«, kjer se je slavje nadaljevalo vse do jutranjih ur. Kotnovinec v I. slovenski ligi so leta 1960 presenetljivo osvojili 3. mesto. Mladinci Kanala (bili so skoraj vsi člani prve ekipe) pa so osvojili celo prvo mesto brez poraza. V nadaljevanju so sodelovali na turnirjih najboljših mladinskih klubov. Osvojili so 2. mesto. Odmevna je bila zmaga nad Beograjskim Partizanom s 3:2. Odigrali pa so tudi prvo mednarodno tekmo z Lodzom iz Poljske. V letu 1961 je levji del ekipe odšel na služenje vojaškega roka. Naslednje leto so osvojili 5. mesto. Leta 1963 so že rasli in zasedli 3. mesto. Naslov slovenskega republiškega prvaka pa so ob bučni podpori preko petsto gledalcev osvojili na zadnji tekmi proti Bežigradu s 3:2 leta 1964. Pripravljati so se začeli na kvalifikacije za vstop v I. zvezno ligo. Želeli so celo kandidirati za domačina kvalifikacij pa so ostali praznih rok ob dejstvu, da je bil pogoj dvorana predpisanih dimenzij (Novogoriška je bila 50 cm prenizka). Odpotovali so v Crikvenico. Prvo mesto je osvojil in napredoval v I. zvezno ligo GIKBanat, ki se je še dolgo let kasneje, ko je postal državni prvak spominjal, da so jih na kvalifikacijah skoraj izločili prav trdovratni Kanalci. Naslednja leta so Kanalci še vedno krojili vrh slovenske odbojke. Leta 1969 so se po spremembi sistema tekmovanja odrezali slabše. Naslednja leta se jim je naslov prvaka nekajkrat izmuznil le zaradi slabše set razlike. Leta 1971 so v Kanalu zgradili novo telovadnico in ekipa ponovno osvoji naslov slovenskega republiškega prvaka. Uvrstijo se v II. zvezno jugoslovansko ligo. Isto leto so postali tudi prvaki I. zimskega pokalnega prvenstva. Kanal je bil absolutno najboljša odbojkarska ekipa Slovenije. Do tega uspeha so pripomogli seveda tudi dolgoletni ljudje v senci: Ernest Lupinc, Ivo Hvalica, Emil Hvalica, Ivan Lenardič in Anton Tomažič. Po takšnem največjem četrt stoletnem uspehu kanalske odbojke so morali nujno prepričati vodilne iz SALONIT ANHOVO, da je prevzel generalni patronat nad ekipo. Povsem logično je bilo, da je ekipa Kanala prevzela novo ime SALONIT ANHOVO. (V treh desetletjih so si sledili naslednji predsedniki kluba: Milo Vižintin, Andrej Berlot, Zorko Debeljak, Miran Lampret, Stojan Vodopivec, David Valentinčič, Jože Funda). Spomladi 1973 zasedejo 3. mesto. Naslednje leto 1973 zasedejo 2. mesto. Sledijo menjave tekmovalnih sistemov in menjave generacij v letih 1974, 1975, 1976, 1977 in 1978. Leta 1979 Kanalci izpadejo iz II. zvezne lige. Po dokazovanju v I. slovenski ligi se leta 1980 ponovno uvrstijo v II. Zvezno ligo. Isto leto postanejo pionirji neuradni državni prvaki v Badiji na Korčuli. Leta 1981 so kadeti republiški prvaki. Kanalce srečamo v ekipah vseh Slovenskih republiških selekcij. Leta 1983 spet izpadejo iz II. zvezne lige. V I. SOL osvajajo prvo mesto in leta 1986 uspejo na kvalifikacijah za II. ZOL. Leta 1987 ob 40.letnici kluba osvojijo 6. mesto II. ZOL in Zimski prvak Slovenije ter četrtič zmaga na »Jakominovem memorialu«. Leta 1988 ponovi rezultat prejšnje sezone.

Nova država samostojna Slovenija pomeni nov pristop. Leta 1993 osvojijo naslov pokalnega prvaka Slovenije. Tekmujejo v evropskem pokalnem tekmovanju s S.C.Bertrange - Luxembourg in ZIsku Volley - Finska. Osvojijo tudi 2. mesto v I. DOL. Druga ekipa osvoji 3. mesto v II. DOL. Mladinci so državni prvaki, kadeti osvojijo 2. mesto, pionirji pa 3. mesto. Leta 1994 osvojijo naslov državnega prvaka v I. DOL in 2. mesto v pokalnem prvenstvu. V evropskem tekmovanju igrajo s CSKA Rusija. Nastopijo v Interligi (Slovaška, Češka, Madžarska, Avstrija, Hrvaška, Slovenija) in osvojijo 12. mesto. Druga ekipa osvoji 6. mesto v II. DOL, mladinci 3. mesto, kadeti 3. mesto in dečki 4.mesto. Leta 1995 ponovno osvojijo naslov državnega prvaka v I. DOL in 2. mesto v pokalnem prvenstvu. V tekmovanju za pokal evropskih državnih prvakov igrajo s SU Ragazzi Glasgow - Škotska in s Lausanne - Švica. V Interligi osvojijo 5. mesto. Druga ekipa osvoji 8. mesto v II. DOL, mladinci 2. mesto, kadeti 4. mesto in dečki 3. mesto. Leta 1996 osvojijo naslova državnega prvaka v I. DOL in pokalnega prvaka. V evropskem tekmovanju državnih prvakov igrajo z AZS Yawal Czestochowa - Poljska. Nastopijo v CEV tekmovanju na Gran Canarii s Španci, Francozi in Jugoslovani. Osvojili so 4. mesto. V Interligi je osvojila 3. mesto. Druga ekipa je osvojila 6. mesto v II. DOL, mladinci 1. mesto, kadeti 5. mesto in dečki 2. mesto ter dečki mini odbojka 1. mesto. Leta 1997 osvojijo naslov državnega prvaka v I. DOL in naslov pokalnega prvaka. Nastopili so v evropski ligi državnih prvakov. Igrali so z Bihač - Bosna, z Gentofte Volley - Danska in se uvrstili v evropsko ligo - senzacija. Igrali so z Modena - Italija, s Sosnowiec - Poljska, s Panathinaikos- Grčija, z Vojvodina - Jugoslavija, s Halkbank - Turčija, z Maseiko - Belgija, z Donavkraft - Avstrija ter osvojili odlično 5. mesto (zmaga nad Vojvodino in Donavkraft). Druga ekipa je osvojila 7. mesto v II. DOL, mladinci 3. mesto, kadeti polfinalna liga, dečki ponovno 1. mesto. Leta 1998 osvojijo 2.mesto v I. DOL in mesto v pokalnem tekmovanju. Leta 1999 osvojijo 1. mesto v I. DOL in mesto v pokalnem tekmovanju. Leta 2000 osvojijo 4. mesto v I. DOL in 1. mesto v pokalnem tekmovanju.

Sezona 2001/2002

I. ekipa: Delo s mladimi se je obrestovalo. Ekipa je sestavljena samo iz domačih mladih in perspektivnih igralcev: Mitja Berlot, Damir Šabec, Igor Orel, Miloš Grilanc, Alan Komel,Boštjan Krivec, Davor Čebron, Nikola Vidič, Saša Gadnik, Tomaž Paravan, Gregor Sirk in Andrej Kovačič. Pod vodstvom trenerja Šukerja in pomočnika Muniha je presenetila celotno slovensko javnost z osvojitvijo naslova pokalnega zmagovalca. Tudi v prvenstvu je dobro kazalo, vendar so prišle poškodbe in bolezni, tako da je bila v določenih trenutkih zdesetkana. Na koncu je osvojila 5.mesto v DP.

Zaradi zmanjšanja stroškov, pa tudi zaradi preobremenjenosti igralcev (nekateri so bili vključeniv štiri selekcije) smo se odločili, da z drugo ekipo izstopimo iz tekmovanja v DOL. Mladi igralci pa naj bi nastopili v svojih kategorijah.

Mladinci pod vodstvom trenerja Muniha so se odlično odrezali in na koncu osvojili drugo mesto v državnem prvenstvu.

Kadeti so bili nekoliko slabši in so na koncu osvojili 4. mestov državnem prvenstvu. Tudi ekipo kadetov je vodil trener Munih.

Starejši dečki pod vodstvom trenerja Sirka so osvojili 6. mesto v državnem prvenstvu.

Odbojkarsko šolo je prevzel trener Kovačič. S pomočjo trenerjev, ki so delali tudi na drugih šolah, smo ponovno razširili bazo igralcev. Želja je, da bi v prihodnjih letih to bazo še razširili. Tako sta selekciji male odbojke in mini odbojke prišli do polfinala v državnem prvenstvu.

Sezona 2002/2003

I. ekipa: Ekipa je še vedno sestavljena samo iz domačih mladih in perspektivnih igralcev razen Gregorja Perhaja iz Kamnika: Mitja Berlot, Damir Šabec, Igor Orel, Miloš Grilanc, Alan Komel, Gregor Perhaj, Boštjan Krivec, Davor Čebron, Nikola Vidič, Tomaž Paravan, Andrej Kovačič, Darijo Savičič in Matej Vidič. Ekipa je pod vodstvom trenerja Šukerja in pomočnika Muniha ponovno osvojila naslov pokalnega zmagovalca. V državnem prvenstvu je osvojila 3.mesto. Po rednem delu državnega prvenstva je kazalo še bolje, ko je bila z naskokom na vrhu. Poškodbe in bolezni pa so opravili svoje in zadovoljiti se je morala s tretjim mestom.

Mladinci pod vodstvom trenerja izkušenega strokovnjaka Jelaviča so se v skladu s cilji dobro odrezali in se na koncu uvrstili v polfinale v državnem prvenstvu.

Kadeti so presenetili in na koncu osvojili naslov državnega prvaka v državnem prvenstvu. Tudi ekipo kadetov je vodil trener Jelavič.

Starejši dečki pod vodstvom trenerja Sirka niso dosegli zastavljenih ciljev v državnem prvenstvu. Poškodbe, bolezni in šolske obveznosti so opravili svoje. Ocena pa je bila, da so to kljub neuspehu perspektivne generacije.

Odbojkarsko šolo je vodil trener Kovačič. S pomočjo trenerjev, ki so delali tudi na drugih šolah, smo ponovno obdržali bazo igralcev. Vendar to bazo nismo uspeli razširiti. Tako sta selekciji male odbojke in mini odbojke prišli do polfinala v državnem prvenstvu.

Sezona 2003/2004

I. ekipa: Ekipa je sestavljena iz domačih perspektivnih igralcev razen Bolgara Petra Ilijeva in Hrvata Igorja Šimunčiča: Mitja Berlot, Igor Orel, Miloš Grilanc, Alan Komel, PetarI lijev, Igor Šimunčič, Boštjan Krivec, Davor Čebron, Nikola Vidič, Tomaž Paravan, Andrej Kovačič, Darijo Savičič in Matej Vidič. Ekipa je pod vodstvom trenerja Šukerja in pomočnika Muniha ponovno osvojila naslov pokalnega zmagovalca. V državnem prvenstvu je na veliko razočaranje osvojila le 3. mesto. V evropskem tekmovanju pa se je uvrstila celo v četrt finale TOP TEAMS.

II. ekipa ponovno poizkuša z manjšimi stroški v 3. DOL in na koncu napreduje kot drugo uvrščena ekipa v 2. DOL.

Mladinci pod vodstvom trenerja Jelaviča in pomočnika Kovačiča so se v skladu s cilji dobro odrezali in se na koncu uvrstili na 3. mestov državnem prvenstvu.

Kadeti so se na koncu na 4. mesto v državnem prvenstvu. Tudi ekipo kadetov je vodil trener Jelavič in pomočnik Kovačič.

Starejši dečki pod vodstvom trenerja Markiča so dosegli 14. mesto v državnem prvenstvu.

Odbojkarsko šolo je vodil trener Markič. S pomočjo trenerke Okroglič, ki je delala tudi na osnovni šoli Deskle, smo obdržali osnovno bazo igralcev. Tako so selekcije male odbojke in mini odbojke prišli do polfinala v državnem prvenstvu.

Sezona 2004/2005

I. ekipa: Po velikem neuspehu ob koncu prejšnje sezone se je poslovil trener Šuker in tuji igralci. Ekipo po sklepu uprave ponovno sestavljajo le domača trenerja Jelavič in pomočnik Kovačič ter preostali domači igralci iz prve in druge ekipe: Mitja Berlot, Igor Orel, Miloš Grilanc, Nikola Vidič, Andrej Kovačič, Luka Krivec, Darijo Savičič, Matej Vidič, Dejan Manfreda, Draško Djuričič, Tomaž Valentinčič, Primož Vidič in Egon Kragelj. Ekipa je izpadla v četrtfinalu v pokalnem tekmovanju. V državnem prvenstvu je s tako kadrovsko zasedbo na veliko razočaranje osvojila komaj le 8. mesto, a je vendarle obstala v 1. DOL. Ob koncu jesenskega dela je bilo jasno, da se ekipa ne moreo bdržati v 1. DOL. Uprava je to preprečila z odločitvijo za hitre spremembe v drugem delu prvenstva. Sporazumno se razide s trenerjem Jelavičem in urgentno angažira trenerja Bariča iz Hrvaške in organizatorja igre Sašo Momiča prav tako iz Hrvaške.

II. ekipa ni nastopala, ker je združila igralni kader s I. ekipo.

Mladinci pod vodstvom novega trenerja Mugerlija so se presenetljivo uvrstili na 1. mesto državnih prvakov v državnem prvenstvu.

Kadeti so igrali v B ligi v državnem prvenstvu, saj so bili v glavnem le mladi iz selekcije dečkov. Tudi ekipo kadetov je vodil trener Mugerli.

Starejši dečki pod vodstvom trenerja Mugerlija so dosegli dobro 7.mesto v državnem prvenstvu.

Odbojkarsko šolo je vodil trener Markič. S pomočjo trenerke Okroglič, ki je delala tudi na osnovni šoli Deskle, smo obdržali osnovno bazo igralcev. Tako so selekcije male odbojke in mini odbojke prišli do polfinala v državnem prvenstvu.

Sezona 2005/2006

I. ekipa: Uprava se je odločila, da s kvalitetnejšim trenerjem Sabahudinom Peljtom in s okrepitvamidveh tujih igralcev Vladimirjem Vasovičem iz Srbije in Brunom Maričem iz Bosneter reprezentantom Andrejem Totom iz Slovenije v prvi ekipi ponovno prodre v najkvalitetnejši vrh slovenske odbojke. Ekipo sestavljajo: Vladimir Vasovič, Bruno Marič, Tot Andrej, Mitja Berlot, Igor Orel, Miloš Grilanc, Nikola Vidič, Andrej Kovačič, Gregor Sirk, Tomaž Paravan, Luka Krivec in Darijo Savičič. Usmeritev je bila pravilna, saj je ekipa trdno zasidrana z najboljšimi na samem vrhu v državnem prvenstvu. V pokalnem tekmovanju pa se je v daleč najtežji skupini prebila na zaključni turnir finala pokala in osvojila drugo mesto. Prvič v samostojni Sloveniji je bila klubu zaupana organizacija tega eminentnega turnirja v Kanalu in predstava je bila za odbojkarske sladokusce enkratna.

To leto mineva že 47 let odkar se je kanalska odbojka sanjsko znašla v prestižni I. slovenski odbojkarski ligi.

Sezona 2006/2007

I. ekipa: Po dolgih letih igranja v tujini se je prvi ekipi pridružil Andrej Berdon. Za prvo ekipo je igral tudi Nikola Ražnjatović, ki je v Kanal prestopil iz Šoštanja Topolšice. Mesto prvega organizatorja je zasedel mladi reprezentant Dejan Vinčič. Na sprejemu je nastopal reprezentant Andrej Tot. Domače jedro so sestavljali Mitja Berlot, Nikola Vidič, Miloš Grilanc, Andrej Kovačič, Darijo Savičič, Luka Krivec, Igor Orel, ter Tomaž Paravan. Ekipa je v pokalnem tekmovanju zasedla drugo mesto ter 4 mesto v državnem prvenstvu. V evropskem pokalu CEV se je prva ekipa prebila med 16 ekip v Evropi.

Mladinci pod vodstvom novega trenerja Mugerlija so niso uvrstili na zaključni turnir.

Kadeti so igrali v državnem prvenstvu in na koncu zasedli odlično drugo mesto. Tudi ekipo kadetov je vodil trener Mugerli.

Odbojkarsko šolo je vodil trener Markič. S pomočjo trenerke Okroglič, ki je delala tudi na osnovni šoli Deskle, smo pripravili odlično izhodišče za razvoj lastnih kadrov v prihodnosti.